Čustva

December 8, 2011 | Avtor: | Objavljeno v Razno

Čustva imamo ljudje, čustva imajo živali, čustva imajo stvari… Če že nimajo svojih, tistih, ki jih ustvarjajo sami, pa imajo čustva, ki jih oddajajo, saj jih zaznavamo, ko pogledamo na njih. Zaradi čustev, ki jih oddajamo mi oz. drugi tudi svet dojemamo kot ga dojemamo.
Matjaža, ki ima v sebi čustva jeze, to tudi oddaja in imamo ob njem priložnost, da začutimo kako to čustvo izgleda. Če se nam dopade ga lahko vsrkamo v sebe, tako rekoč posvojimo čustvo, ki ga je ustvaril Matjaž in ga lahko ponavljamo, dokler se nam to zdi prav ali pač začutimo priložnost, da bi ga ponovili znotraj svojega telesa. To potem naše telo začne oddajati, da ga lahko začutijo drugi in se nanj odzovejo, bodisi z odobravanjem ali ne kar je odvisno od njihovega odnosa do tega čustva.
Ljudje to počnemo ves čas, ustvarjamo čustva namreč. Hkrati pa jih tudi ves čas oddajamo. In kot ste lahko opazili imajo čustva, ki jih ustvarjajo tisti, ki jih lahko (v tem primeru človek) tudi lepljive lastnosti oz. takšne, da jih lahko tisti, ki čutijo do njih naklonjenost tudi prilepijo oz. posrkajo vase. Seveda takrat zavedno ali podzavedno začnejo to čustvo ponavljati kot neke vrste vajo, kar jim omogoča, da še bolj osvojijo njegove lastnosti, da bi jih v primeru potrebe lahko čim bolj verodostojno ponovili. In to traja tako dolgo, da se popolnoma ne izmojstrimo oz. dokler se ne odločimo, da je to čustvo oz. vaja, da bi ga osvojili še potrebna.
Čustva so idealen poligon za raziskovanje življenja, saj nam dajejo občutek, kaj je za nas prav in dobro ter kaj ni. Če namreč čutimo v telesu pristno ugodje, srečo, veselje ipd. je to znak, da je to kar v življenju počnemo tisto, kar podpira ustvarjanje in izražanje čustev znotraj našega telesa, takšno ustvarjanje oz. izražanje čustev pa tudi bogati naše življenje na vseh nivojih. V nasprotnem pa, če v telesu čutimo vse kaj drugega, neka negativna čustva, pa je to znak, da v življenju ustvarjamo čustva, ki podpirajo znotraj naše zaznave ustvarjanje takih negativnih čustev in seveda tudi njihovo čutenje v telesu ter njihovo oddajanje v svet.
Zaradi lepljive narave čustev se le-ta lepijo kamorkoli, kdor jih želi in najlažja tarča za to so živali in predmeti, ki ne ustvarjajo svojih lastnih čustev. Čustva torej oddajamo mi ljudje, prilepijo pa se tja kdor oz. kaj jim to dovoli. Lepijo se tudi na ljudi, kar ljudje z rednim umivanjem, rekreacijo, druženjem z naravo, preživljanjem časa v samoti ipd. lahko sprostimo, če si seveda to dovolimo. A dovoliti si je že druga stvar.
Nekateri ljudje so namreč od majhnega naučeni, da morajo ponavljati čustva, ki jih oddajajo drugi kot pokvarjena plošča in torej, da se vedno bolj oddaljujejo od tega kar si želijo čutiti sami zase. Globoko v sebi imajo namreč prepričanje, ki jim govori, da njihova čustva, ta čustva, ki jih sami ustvarjajo, da niso dovolj dobra, ne za njih same in ne za ostali svet in enostavno so začeli povzemati čustva tistih za katere verjamejo, da so dovolj dobri oz. boljši od njih.
Čustva se nam zdijo domača glede na to, kar nosimo v sebi in torej občasno ali redno tudi ustvarjamo in oddajamo. To je tudi razlog, da se z nekaterimi ljudmi razumemo boljše, z drugimi pa slabše. In enako je s predmeti in pa tudi z živalmi. Če je v njihovi bližini, predmetov oz. živali, bil človek, ki oddaja čustvo, ki nam je znano in se je dovolj dolgo nahajal v njihovi bližini oz. ga je dovolj dolgo oddajal, se je čustvo prilepilo na predmet oz. žival. To čustvo je v primeru, da ga še ni nadomestilo drugo s tem, ko je bil v bližini živali oz. premeta nekdo drug z bolj intenzivnim doživljanjem njegovih čustev, tam ostalo in ga lahko drugi tudi tam začutijo.
Ko torej zaznamo znano čustvo pač se tudi nanj odgovarjajoče odzovemo. Če nas odbija pač odbojno, če pa nas privlači pa ugodno. Ljudje se v življenju obračamo po čustvih ne glede na to kar pravi naš um, saj um tako ali tako sledi našim čustvom, ki so tam pred procesom razmišljanja, naš um je le tisti, ki se odzove glede na to kako mu je čustvo znano in glede na to kako se odzove, če mu je kaj znanega oz. neznanega.
Čustva so torej velik del življenja, če ne celo, saj ga krmilijo od zgoraj do spodaj, od leve do desne. Vprašanje je le, kaj mi naredimo glede tega. Ali želimo čustva doživljati zavestno in biti mi njihov gospodar ali pa jih prepustimo stihiji in se še vedno obnašamo nagonsko?

http://custveniinzeniring.si/

Avtor:

Do sedaj je napisal 5 objav.

Odgovori